I. LOVSTVO NA SLOVENSKEM
Redko naseljena območja in težko prehodni gozdovi so v davnini nudili ugodne pogoje za življenje divjadi. Z razvojem se je povečalo število rastlinojedih, nekatere vrste pa so izumrle. Lov je bil za takrat živeča ljudstva oblika preživetja.
Ko so naši predniki izgubili državno samostojnost in se je v naše kraje začelo naseljevati nemško plemstvo, postane lov izključna pravica gospode in plemstva, znamenje veljave in vladarju pridržana pravica. Zanjo so uživalci – fevdalci knezu ali vojvodi plačevali pristojbino. Podložnikom je bil lov prepovedan, kršitelje so strogo kaznovali. Prepovedano je bilo celo odvračanje divjadi od njiv, nabiranje kostanja, želoda, žira in lešnikov. Lovsko pravo so si uživalci krojili po svoje. Lovili so ob vsakem času. Lovopusta niso poznali.
Z nastankom novih naselij, s krčenjem gozdov in izumom strelnega orožja so se prvotni pogoji za lov bistveno spremenili. Divjad je postala redkejša.
Zato se že v 16. stoletju pojavijo prvi predpisi. Najprej cesarja Maksimilijana pismeno delo o umetnosti lova, zatem pa cesarski lovski patenti. Le-ti že omenjajo divji lov in kazni, pa tudi prepoved oddajanja velikega lova v najem ali zakup neplemiškim osebam.
V nemirnih časih, v 2. polovici 16. stoletja (Turki, kuga, reformacija, lakota) ti patenti niso bili spoštovani. Zato je stanje divjadi kritično upadlo. Da bi to zaustavil, je cesar Ferdinand II. kot deželni knez za Štajersko izdal posebno uredbo o lovu in ribolovu. Ta je bržkone veljala za vse slovensko ozemlje. Z njo so prvič uveljavljene lovne dobe.
Za njim je, v okviru svojih reform, lovske predpise temeljito spremenila cesarica Marija Terezija. Po njenem lovskem redu so se vsa lovišča morala dajati v zakup. Lovna pravica ni bila več povezana z zemljiško lastnino. Ta lovski red je bil izdan leta 1754 na Koroškem. Tiskan je bil tudi v slovenščini.
Plemstvo je z novim lovskim redom izgubilo mnoge lovske privilegije. Lov je vedno bolj prehajal na bogate meščane. Seveda pa so najbogatejša lovišča še ostala v rokah Auerspergov, Windischgretzov, Lichtenbergov, se pravi nemških grofij, ki so posedovale velikanska posestva.
Spreminjanje lova v gospodarsko panogo in zabavo premožnih je znova pripeljalo do zmanjševanja večine vrst divjadi. Posebno za časa francoske okupacije, ki ni marila za lovske zakone. Tedaj so lovili vse vprek. Ob veliki lakoti leta 1817 se je divji lov razmahnil kot nikoli prej.
Z marčno revolucijo leta 1848 so padli poslednji fevdalni privilegiji. Osvobojeni podložniki so se vrgli v divji lov, ki je pripeljal skoraj do popolne iztrebitve nekaterih vrst divjadi (npr. jelenjadi). Aktualna oblast je na ta pojav odgovorila tako, kot je njej v navadi. Namesto da bi vnesla red, je pravico lova vrnila zemljiškim lastnikom. Srednji in mali kmetje ter bajtarji so spet ostali brez vsakršnih lovskih pravic.
Meščani, ki so si vedno bolj prilaščali lovišča, niso poznali lovske kulture. Niso upoštevali ne lovne dobe ne principov gojitve. Upleniti čim več je bilo za njih edino merilo. Tako so ravnali tudi kmetje v »svojih« loviščih. Če je še kaj ostalo, so pobrali divji lovci.
V nekaj letih so prostrana področja postala domala prazna. Gamsa so skoraj zatrli zaradi gamsjega »čopa«. Prav tako ruševca zaradi »krivcev«. Močno je bila razredčena srnjad, uničena jelenjad. Divji prašič je bil v 18. stoletju iztrebljen.
Miselnost, da naj bo lov prost za vsakogar, zaradi tega seveda ni mogla obveljati. A se je stanje le počasi izboljševalo. Največji udarec divjemu in nenadzorovanemu lovu je bil zadan z uvedbo lovskih čuvajev. Najstrožji čuvaji so bili nekdanji divji lovci.
Z novim cesarskim patentom leta 1876 so bile zlorabe lovskih pravic v marsičem preprečene. Stalež divjadi, zlasti v nekaterih predelih, se je začel popravljati. Spet so se pojavili divji prašiči, skozi obore se je vrnila tudi jelenjad.
Velike izgube je utrpela divjad ponovno za časa 1. svetovne vojne in ob njenem koncu, ko je pomanjkanje hrane in pa geslo o svobodi lova spet pospešilo nezakoniti lov in iztrebljanje divjadi.
Razmere so se normalizirale šele z lovskimi zakoni pokrajin, ki so prišle v sestav kraljevine in z lovskim zakonom iz leta 1935, ki je vpeljal zakupni sistem in pravico do lastnega lova na najmanj 200 ha strnjenega zemljišča. Vse drugo je šlo v skupno lovišče, ki ga je dajala v zakup občina, s tem, da eno lovišče ni moglo imeti manj kot 2000 ha.
Po 2. svetovni vojni je bil v novi državi sprejet leta 1946 novi lovski zakon. Z njim je divjad postala splošna ljudska lastnina, lovstvo pa panoga narodnega gospodarstva. Z divjadjo kot ljudsko lastnino je upravljal okrajni ljudski odbor, ki je bil pooblaščen, da sporazumno z lovsko zvezo na svojem območju ustanavlja lovišča in jih daje v zakup lovskim družinam. Ta zakupni (najemni) sistem (plačevanja prispevka za lovišče) je bil kasneje ukinjen. Namesto njega je bil uveden samoupravni način delovanja lovstva, v katerem je lovska družina edini nosilec pravic (do lova) in dolžnosti (gojitev, ekologija, odškodnine). Uveljavljeno je načelo financiranja društvenih potreb s članarino, ves dohodek od lova pa se vrača v lovišče. V vseh povojnih zakonih je zadržano in uveljavljeno načelo obravnavanja divjadi v okviru širših ekološko zaokroženih enot, skupaj z načelom sodelovanja z drugimi činitelji v danem naravnem prostoru.
Z ustavo samostojne države Slovenije in Zakonom o varstvu narave je v Sloveniji divjad postala državna lastnina. Na tej osnovi tečejo priprave za sprejem novega lovskega zakona, ki bo gotovo vplival tudi na lovsko organizacijo.
Ob vseh teh ugotovitvah pa ni mogoče mimo dejstva, da je lovstvo na Slovenskem vse do 1848. leta bilo izključno v rokah Nemcev. Šele tedaj se začenja buditi slovenska lovska zavest. Ta zavest je leta 1907 porodila tudi slovensko lovsko organizacijo. Ustanovljeno je bilo Slovensko lovsko društvo. Leta 1910 so slovenski lovci dobili tudi svoje glasilo »Lovec«, ki izhaja še danes. Člani so ga plačevali s članarino. V društveni znak so vgradili kozoroga, ki simbolizira njihovo odločitev, da bodo divjad čuvali in gojili.
Slovensko lovsko društvo je leta 1910 štelo okrog 800 članov. 1996 je na Slovenskem bilo 22.500 članov organiziranih v 416 lovskih družin (znotraj 18 lovsko gojitvenih območij), ki so se združevale v področne zveze lovskih družin in lovsko zvezo Slovenije.
Lovska zveza Slovenije je član mednarodnega sveta za lov in ohranitev divjadi (CIC) in združenja lovskih organizacij evropske skupnosti (FAC).
II. LOVSKA DRUŽINA KRESNICE
Lovska družina Kresnice je bila ustanovljena 15. 9. 1946 leta. Ustanovni občni zbor je bil v Kresnicah, v gostilni »Na gričku«.
Ustanovitelji lovske družine
- Zupančič Rudi iz Kresniških Poljan
- Mehle Anton st. iz Ljubljane
- Mehle Anton ml. iz Ljubljane
- Pleskovič Milan iz Ljubljane
- Martinšek Janez iz Kresnic
- Vičič Jože iz Kresnic
- Vehovec Ludvik iz Kresnic
- Zajc Zdene iz Kresnic
- Petek Franc s Kresniškega Vrha
- Bokal Janez iz Kresniških Poljan
- Merela Tone iz Kresniških Poljan
- Kastelic Alojz iz Ljubljane
- Lenardič Karel st. iz Ljubljane
- Lenardič Karel ml. iz Ljubljane
- Čuk Franc iz Ljubljane
- Kokalj Miha iz Gornje Jevnice
- Kokalj Franc iz Gornje Jevnice
Ustanovni člani Lovske družine Kresnice
Kokalj Miha in Franc sta bila postavljena za lovska čuvaja. Za predsednika prvega upravnega odbora je bil izvoljen Zupančič Rudi.
Ustanovitev lovske družine je bila formalno potrjena z odločbo pristojnega državnega organa OLO Ljubljana št. V-646/2 z dne 29. 10. 1949. Leta 1953 je Lovska družina Kresnice z Okrajnim ljudskim odborom Ljubljana sklenila pogodbo za upravljanje z loviščem. Pogodba je določala medsebojne obveznosti in višino zakupnine, ki je znašala 2.590 din letno, z veljavnostjo 10 let.
S pogodbo so bile določene meje lovišča, od Velikega Ciclja na severu, Pogonika na vzhodu, Kampljevega hriba in Janč na jugu, do Slapnice na zahodu.
S pogodbo se je lovska družina zavezala, da bo:
- upravljala z loviščem v skladu z zakoni, smernicami in interesi drugih dejavnikov v lovišču;
- skrbela za gojitev, prehranjevanje in zaščito divjadi;
- ugotavljala in vodila pregled številčnega stanja divjadi v lovišču;
- izvrševala lov po lovsko-gojitvenih načrtih in smernicah;
- skrbela za strokovno izpopolnjevanje članov v poznavanju divjadi, pravilnem izvrševanju lova, pravilnem ravnanju z orožjem in za vežbanje članov v lovskem strelstvu.
Po pogodbi je lovska družina bila dolžna imeti tri lovske čuvaje in vsako leto določiti tretjino lovišča, kjer se lov na zaščiteno divjad ne izvaja. Določeno je bilo, da se lahko lovi le s psi čiste pasme, za uk psov pa se določi del lovišča. V drugih delih lovišča je bil izpust psov dovoljen le v primerih, ko je to s predpisi in lovsko-kinološkimi načeli dovoljeno.
Ob spremembah lovske organizacije in novi razdelitvi lovišč med lovskimi družinami so se, s ciljem ekološke zaokrožitve, povečale lovne površine posameznih lovskih družin. Leta 1963 je bil z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana Lovski družini Kresnice dodeljen še del lovišča bivše Lovske družine Prežganje, južno od črte Kamplov hrib – Janče do regionalne ceste Šmartno – Ljubljana, z vzhodno mejo po Pavličevem grabnu (Lovska družina Litija) in zahodno po potoku Mala reka (Lovska družina Laze).
Zemljevid lovišča LD Kresnice, merilo 1 : 50.000
Takšne meje lovske družine so bile ponovno potrjene s Samoupravnim sporazumom o dodelitvi lovišča v nadaljnje upravljanje št. 323-2/83 z dne 3. 10. 1983. Sporazum so sklenile Lovska družina Kresnice (F. Koncilja) in skupščine občin Litija, Ljubljana Moste-Polje ter Domžale.
Lovska družina je s tem sporazumom sprejela lovišče v upravljanje za nedoločen čas in brez odškodnine (zakupnine), pod pogojem, da izpolni obveznosti, ki so bile določene v devetih točkah. Glede na prejšnje stanje so obveznosti lovske družine s tem razširjene tudi na odgovornost za nastalo škodo po divjadi in za njeno preprečevanje.
Površina lovišča po tem sporazumu obsega 4.540 ha zemljišč, od tega 173 ha nelovnih. Pod gozdom je bilo tedaj ca. 3.200 ha.
Ta sporazum je še sedaj veljavna pravna podlaga za upravljanje lovske družine z loviščem. Meje, ki so bile z njim začrtane, veljajo še danes. Mejimo z Lovsko družino Moravče, Vače, Litija, Šmartno in Laze.